ZGODOVINSKI PREGLED

Prazgodovina in mit

Trta se je pojavila na zemlji v eocenu. Tedaj še ni bilo človeka. V Cezannu v Španiji so našli odtis vinske trte. Podobna je bila ameriški trti, ki je prednica trte vinifere. Znova jo zasledimo v Miocenu na območjih, kjer je danes ni: na Islandiji, Grenlandiji in Aljaski.

Prva trta vinifera se je torej pojavila še pred človekom. Odtise listov te trte iz prazgodovinskih časov so našli v okolici Pariza.

Zgodovina vina se prav nič ne loči od zgodovine človeštva. Prva alkoholna pijača na svetu je bila neka vrsta vina. Znano je da je ta močni katalizator čustvene razgibanosti večkrat spremenil potek zgodovine.

Kako je človek odkril vino? Legenda pripoveduje, da je v Heratu živel mogočen vladar Šameran, katerega sin Badan je slovel kot odličen lokostrelec in je s puščico, natančno izstreljeno v glavo kače, ki je bila ovita okrog orlovega vratu, tega rešil zanesljive smrti. Natančno čez eno leto, ko je šah v spremstvu svojih podanikov spet stopil proti prestolu, je priletel isti orel, zakričal in udaril s kljunom po tleh ter izpustil iz kljuna predenj več pečk ter odletel. Dvorni modreci so naročili vrtnarju, naj pečke posadi in opazuje, kaj bo zraslo. Čez čas je vzklila samo ena mladika, ki je bila vsem tuja. Po nekaj letih se je pojavilo na rastlini grozdje. Grozdi so se jeseni obarvali temno modro, zato je šah skupaj s dvornimi svetovalci menil, da je sadež, ki ga je rastlina obrodila, njena poglavitna vrednost. Sadež je bil poln soka, zato se je domislil, da bi iz njega stisnili sok. Vrtnarju so to tudi naročili. Čez dan pa je ta prišel ves razburjen in prestrašen k šahu, mu povedal, da sok vre, dela mehurčke, brbota, in to brez ognja pod posodo. Po začudenju vseh je po vrenju, ko se je sok zbistril, dobil svetlo rdečo barvo. Šah je odločil, naj dajo sok piti na smrt obsojenemu, ter tako ugotovijo njegov dejanski učinek. Če bo človek preživel ga ne bo dal usmrtiti. Po prvih požirkih se je obsojenec nakremžil, vino je bilo kislo in trpko. Toda obljuba ga je spodbudila, da je pil naprej. Učinek je bil neverjeten. Čez čas je postal zadovoljen, veder, vesel, začel je peti in plesati. Potem mu ni bilo več težko piti. Vino ni bilo več kislo niti trpko, dokler zaradi opitosti ni “ponorel”, začel razgrajati in nazadnje padel v globoko spanje. Ko se je zbudil, ga je vladar spraševal o njegovih občutkih, ki jih je opisal približno takole: najprej mi je pijača vzbujala odpor, bila je kisla, grenka. Ko sem pil naprej, se je v srcu pojavilo veselje in radost in vse je postalo zelo lahko in lepo. Povsem opit pa je zgubil spomin; ponorelega obnašanja se ni spomnil niti učinka, ki ga je imelo vino tedaj nanj. Vse to pa so si dobro zapomnili gledalci. Od takrat naprej so začeli trto gojiti in vino je začel piti tudi šah Šameran; postalo je spremljevalec njegovega življenja.

 

Iz legende izhaja še danes veljavna značilnost vina, da je vino za zdravje in počutje čudovita pijača, dokler ne prekoračimo praga, ko postane vino strup, ki osmeši in naredi za norca vsakogar, tudi velikega misleca. Dobro bi bilo, da bi se tega zavedali vsi pijanci, ki zlorabljajo ta dragocen dar - vino - v svojo sramoto in škodo ter v nesrečo in trpljenje najbližjih.

Stari EGIPČANI

Več tisoč let pred našim štetjem je bil v Mezopotamiji pisni znak za VINO in ŽIVLJENJE enak. Stiskalnica, izkopana 1969 blizu Damaska, izhaja iz 6. Tisočletja pred našim štetjem.

Starim Egipčanom je bilo vino sveta pijača, ki so jo darovali bogu rodovitnosti Ozirisu. Grozd je bil simbol zdravja in življenjske moči. Egipčanski kralj Ptolomej XI. je v zadnjem stoletju pr. n. š. Uvedel kaznovanje opitih oseb. Ohranjen dokaz o pivskih navodilih iz okoli leta 2050 pr. n. š. je na kamniti steber templja mesta Babilon vklesan razglas kralja Hamurabija, da smejo vinski trgovci prodajati vino samo po določeni tarifi. Razgrajanje je bilo prepovedano, pravtako ponarejanje vina z vodo.

Pisatelj Herodot (484 – 424 pr. n. š.) opisuje običaje starih Perzijcev, ki so o težavah in pomembnih zadevah razpravljali rahlo vinjeni. Če so potem presodili dogovor ali idejo za sprejemljivo naslednji dan, ko so bili trezni, so tisti dogovor uresničili.

Pri Izraelcih je veljala navzočnost žensk pri popivanju za neprimerno, to pa ni motilo Egipčanov, kar priča kip akta žene ki bruha, ki so ga našli v razvalinah Teb ob Nilu.

Vino v ANTIKI

V antiki so vino častno darovali namesto živali. Grški pesnik Homer omenja obilno pitje vina ob slovesu umrlega. Vino je bilo prisotno tudi pri pogrebnih obredih v Egiptu. V grob Faraona Tutankamona so položili 36 glinenih vrčev z vinom. Zato lahko sklepamo, da so že takrat poznali več sort vina. Ob prepričanju, da je vino pijača bogov, je tudi pijanost veljala za dokaz čaščenja boga. Če so stari Grki slavili boga Dioniza, Rimljani Bakusa, so stari Germani pili na čast Frije, boginje zakonske sreče.

Stari GRKI

V stari Grčiji je bilo vinogradništvo zelo razširjeno od 16. do 12. stol. pr. n. š. Grki so uživali vino redno in zmerno. Vino so navadno redčili z vodo. Grki naj bi imeli posebno veselje do starih vin. Za zajtrk so namakali kruh v nerazredčeno vino. Razredčeno vino niso nikoli pili ob hrani ampak samostojno. Grški zdravnik Hipokrat je dobro poznal zdravilni učinek vina, saj ga je močno razredčenega priporočal celo otrokom. Hkrati je dejal, da je vino “zdravilo, poživilo, strup”. Vsak naj pije toliko, kolikor ga lahko “nosi” in ne, da vino nosi človeka. Vse od starih Grkov prek Rimljanov se je ohranilo nazdravljanje z vinom. V Iliadi lahko preberemo, da so pri nazdravljanju z vinom pogled usmerili na Trojo in ne v oči. Dandanes si nazdravljamo med seboj, Grki in Rimljani pa so nazdravljali na mrtve, boginje in kralje.

Grški bog vina Dioniz, sin boga Zeusa in boginje podzemlja Persefone, naj bi bil tisti, ki je Grke naučil o vinski kulturi. Njegov kult izhaja iz mistične predstave, da se v vinu predstavlja sam bog. Kdor pije vino, zaužije samega boga, ki ga osvobodi, odpre pot v nadzemno življenje, ga popelje v ekstazo. Ob kolonizaciji ozemelj v sredozemlju so Grki prenašali kulturo pitja in pridelovanja vina v vse dežele. Poleg gojenja vinske trte so prenašali tudi kulturo pitja vina. Iz Massilia (Marseille) so prenašali vinske amfore na sever, da so se pojavile v južni Franciji. Tudi na območju naše države je bilo vinogradništvo znano že v pred rimski dobi.

ETRUŠČANI

Na zahodni obali Italije so se okrog leta 900 pr. n. š. Naselili Etruščani, ki so prišli iz Male Azije. Izkopanine kažejo, da so poznali darovanje vina in da so prevzeli od Grkov tudi kult boga Dioniza.

Etruščansko vino je bilo v Grčiji za časa Aleksandra Velikega zelo priljubljeno in so ga tovorili na sever Keltom.

Rom, etruščansko Ruma, naj bi nastal po uničenju Troje v letu 735 pr. n. š., dejansko pa je mesto nastalo leta 575 pr. n. š. Iz posameznih etruščanskih naselij.

Stari RIMLJANI

V zgodnjem Rimu je bilo vino velika redkost; moški so smeli piti šele po 35 letu starosti, ženske pa sploh ne. Romulus, ustanovitelj Rima je izdal zakon, po katerem so prekršek kaznovali celo s smrtno kaznijo. Državnik Mark Poncij Cato (234 – 146 pr. n. š.) je dovolil moškim, da so lahko s poljubom preverili ženske, ali so se pregrešile glede pitja vina. Rimljani so več pili po obedu kot med njim. V Rimu si je vino utrlo pot na dvor Šele za časa Julija Cezarja. S širitvijo rimskega imperija sta se močno razmahnila vinogradništvo in vinarstvo. Pojavile so se številne strokovne knjige, med njimi so zlasti znane knjige Palladija "De agricultura" (konec 4. Stol.), ki so dajale številne še zdaj veljavne napotke o trti, vinogradništvu in kletarstvu (npp. Vrenje in skladiščenje v glinastih vrčih – dolia in amforah, torej ne več v živalskih mehurjih. Zamašek iz plute ali lesa, često pokrito s plastjo olja za zaščito pred zrakom. Leseni sodi so galskega izvora in so se v sredozemlju pojavili kasneje zaradi pomanjkanja lesa.

Pri rimljanih je bil cenjen bog vina, pomladnega cvetja in ekstaze Bakhus. Poleti so vino hladili s snegom in ledom. Prav zato je postal led pomembno trgovsko blago. Človek, ki je skrbel za pravilno pitje in nadzoroval zdravice, se je imenoval magister bibendi ali mojster pitja. Imel je pravico izreči zdravico in tudi kazen, če je kdo vino popil ali pa ga ni popil pri zdravici. Znajti se v pivski družbi, kjer je bilo zmerno pitje kaznovano in si se moral podrejati najbolj vztrajnim je imelo često ekscesne posledice. Omejitev pri pitju je veljalo le za vojake v službi. Iz Rima izvira tudi znameniti rek “IN VINO VERITAS” (v vinu je resnica), ki se je vse do danes ohranil kot svetovna dediščina.

S povečanjem Števila sort se je večala tudi izbira vin. Rimljani so bili ljubitelje sortnih vin. Plinij je zapisal: “Mešanje več vrst vina ne stri nobeni dobru”. Zaradi zaščite vinogradništva v ožji domovini je rimski senat prepovedal gojenje vinske trte v svojih provincah, kot to obtožuje Cicero (106-43). Šele cesar Probus (276-282) je začel pospeševati vinogradništvo tudi v zasedenih provincah in tako tudi pri nas. Rimljani so v slabih letinah vino popravljali, da je bilo manj kislo, za današnje čase z nedopustnim načinom dosladkavanja. Dodajali so svinec, da so preprečili povretje vsega sladkorja, kar je povzročilo smrt več ljudi kot marsikatera bolezen. Torej ne le svinčene cevi rimskih vodovodov ali svinčeni kozarci, ampak tudi potvorba vina z dodatkom svinca je bil po mnenju nekaterih zgodovinarjev eden izmed vzrokov propada rimskega imperija.

Stari Grki so že poznali praznik trgatve, čeprav začetek praznovanja trgatve pripisujejo rimskemu cesarju Gaju Cezarju Germaniku, imenovanemu Kaligula (37-40). Praznovanje trgatve v Rimu je trajalo 30 dni vse do 6. stol. Tudi v Nemčiji je škof iz Basla priredil sprejem po končani trgatvi za svoje vinogradnike. Rajanje na tem proslavljanju je imelo vsekakor posledice čez 9 mesecev v povečanju števila rojstev.

Vino v BIBLIJI

Biblija omenja vino okoli 500 krat. Omenjam le nekatere citate:

Delavec ki je pijan ne obogati. Vino in ženske izneverijo pamet. Pri vinu se ne izkazuj junaka, zakaj že mnoge je vino pokončalo. Poživljajoče je vino za človeka če ga zmerno pije.

Jaz sem prava vinska trta in moj oče je vinogradnik. Vsako mladiko na meni, katero ne rodi sadu, odstrani; in vsako ki rodi sad, otrebi, da rodi še več sadu. Ostanite v meni in jaz v vas…Kakor mladika samo od sebe ne more roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni…Jaz sem trta vi mladike..

Vzemite to in si razdelite, kajti povem vam, odslej ne bom več pil od sadu vinske trte, dokler ne pride božje kraljestvo. Ta kelih je nova zaveza v moji krvi, ki se preliva za vas

Iz tega lahko povzamemo, da je vino namenjeno v dobro človeku, da mu olajša žalost, razveseli srce in dušo in vzbudi zaupanje v boljše, lepše čase, kot je to Kristus naredil z daritvijo pri poslednji večerji.

Zaščitni patroni vinogradnikov

Že od nekdaj se je človek za različne namene zatekal po zaščito k različnim zaščitnikom. Vinogradniki so imeli v različnih državah različne zaščitnike.

- Sveti Urbn

Papež Urban je živel v 3. Stol.; ob preganjanju kristjanov ga je dal obglaviti cesar Mark Avrelij. Na ohranjenih podobah ima sveti Urban v rokah praviloma grozd. Vinogradniki so morali na njegov god 25. maja vsako leto oddati svojim gospodarjem vinsko desetino. Kmetje so se zelo bali slabe vinske letine, ki naj bi jo napovedalo slabo vreme na dan svetega Urbana. Običaji- procesije, ki so sledili so se ponavadi končali zvečer v gostilni. Izpadi in zlorabe so privedle do tega, da jo je cerkev prepovedala.

- Sveti Rok

Bil je patron vinogradnikov zlasti na Štajerskem. K njemu so se zatekali s prošnjo, da obvaruje trto pred različnimi boleznimi. Bil je tudi zaščitnik proti kugi, zato so obolelim za lajšanje bolečin polagali na rane liste vinske trte.

- Sveti Martin – martinovanje

Praznovanje goda svetega Martina (11. novembra) oziroma martinovanje je prišlo k nam iz nemško govorečih dežel. Star običaj je bil da so se na god svetega Martina zbrali v kleti sosedje in prijatelji na pokušino mladega vina, ki je nastalo iz mošta. Vsak vinogradnik je pričakoval, da bo tako od prijateljev dobil objektivno oceno o kakovosti mladega vina, seveda si je raje želel slišati pohvalo kot pa grajo. Prav tako je bilo srečanje z bogato pogostitvijo in skoraj obvezno pečeno gosjo (Martin naj bi se pred zasledovalci skril v jato gosi) in obilnim zalitjem z mladim vinom prošnja za dober in kakovostni pridelek vina v naslednjem letu. Vedno pogosteje so se pokušin udeleževale tudi ženske, saj je to pomenilo, da bodo vse udeleženke ostale do naslednjega leta mladostne, lepe in sveže, kot je bilo sveže mlado vino. Mnogim so po socialističnem viničarskem zakonu po drugi svetovni vojno odvzeli vinograde čez noč. Geslo “Vinograde tistim, ki jih obdelujejo” je prizadelo ne le lastnike vinogradov, ampak tudi marsikaterega viničarja. Ta je bil prej pri dobrem gospodarju kmetu veleposestniku, cerkveni gospodi večji gospod kot pozneje, kot potem ko je postal delavec na državnem ali zadružnem posestvu. Zakoni in pravice imajo lahko različne obrazce, odvisno od primera do primera. Res pa je, da je bilo življenje marsikaterega viničarja kruto, revno ob sicer zelo trdem delu. Martinovanje, to lepo navado vinarjev, so začeli pred leti oživljat, najprej zelo sramežljivo v večjih vinskih kleteh, ko so na pokušino mladega vina povabili člane zadruge in poslovne partnerje. Zdaj vse bolj oživljajo stare šege, ponekod sicer že nekoliko pozabljene, vendar polne folklornega bogatstva. To je potrebno ohranjati, saj kaže na način življenja naših prednikov, ki so ob tršem delu in težkem življenju imeli veliko smisla za življenjske radosti.

Praznovanje trgatve

Tudi v naših vinogradniških območjih je postal klopotec oznanjalo zorenja grozdja in bližajočo se trgatev in ne le odganjanje ptičev. Na dan trgatve se je iz vinogradov oglasila pesem, ki je zamrla samo takrat, ko so se osušila usta in grlo ali ko je s dobro šalo kdo prekinil tišino ali pa so prisluhnili lepi pesmi in vriskanju z drugega konca goric. Zvečer so “prešali” - stiskali mošt. Družbo “prešarjem” so delali mladi obiralci. Razne vesele igre, npr. “bitje rihtarja”, ko je često v šali med smehom in spodbujanjem dobila marsikatera zadnjica modrice, pa s samim delom niso imele nič skupnega. Vmes so prelagali koš, vrteli prešpan in peli. Harmonikar je igral in metali so karte. V luninem siju ali temnem hodniku je marsikateri mladenič ukradel izvoljenki poljub. Veliko te romantike je zaradi hitrega načina življenja šlo v pozabo. Vole in konje so zamenjali traktorji in avtomobili, Prešanje ponoči pa nove avtomatske in hitro delujoče stiskalnice, tako da se stiskanje in prešanje zdaj navadno konča, še preden obiralci grozdja povečerjajo. Skoraj povsem je utihnila pesem trgačev – obiskovalcev, ker se med seboj slabo poznajo, so zadržani in kot da ne bi znali delati ob pesmi. Skratka ne pojejo več. Harmoniko so nadomestile kasete v radiokasetniku. Ljudje še jedo ne več s takšnim veseljem kot nekoč, saj se morajo držati diet ali pa se jim mudi domov k televizorju.

Stare običaje skušajo sicer oživeti ob praznovanju svetega Martina in ob vinskem sejmu v Ljubljani.